Dragi učenci, dragi starši!
Ko se nam te dni dozdeva, da so dnevi popolnoma enaki, da smo zapadli v neko rutino, so nam pomladni meseci končno pripeljali pravcato pomlad. Ta z roko v roki hodi z največjim krščanskim praznikom, ki za marsikoga pomeni vstop v toplejše mesece, za marsikoga izmed nas v teh časih upanje za boljši jutri, vsem pa prav gotovo nariše tradicijo skupnega barvanja pirhov in peke najrazličnejših dobrot.
Spomini na velikonočne praznike zmeraj v nas vzbudijo posebno srečo. Ko moje misli zdrvijo v čas velike noči, si ne morem pomagati: v njih vidim naše ustvarjalne učence, ki jih že neznansko pogrešam. Naše otroke, kako izdelujejo piščančke iz papirja, kako domiselno njihova jajčka odsevajo v barvah mavrice, kako ponosno na šolske panoje izobesijo slike zajčkov, ki bodo prinesli pisanko. Prav zares so to tako neopazni in preprosti trenutki, a dajo praznikom, kot je ta, prav posebno noto.
Nikakor pa ne smemo v situaciji, ki nas trenutno preveva, pozabiti na najpomembnejše: ni važna košara dobrot, ki smo jo po večstoletni tradiciji navajeni odnesti na blagoslov, ni važna vsebina košare, prav tako ne količina. Važno je, da smo skupaj s tistimi, ki jih imamo radi. Da sedemo skupaj za mizo in se spomnimo vrednot, ki v teh trenutkih življenja zares štejejo. Pomembno je torej, da nam ti dnevi zadišijo po sreči, toplini in domu.
Naj bodo prihajajoči velikonočni prazniki mirni in spokojni. Te dni ne hitimo. Dajmo času možnost, da še bolj utrdi naše družinske vezi in skupaj zaužijmo te blagoslovljene praznike. Bodimo hvaležni za to, kar nam je dano v trenutkih, ki jih preživimo skupaj. Ne skrbite, ko se vidimo, pa skupaj pojemo jajčk še za nazaj. Pa čeprav čokoladnih.
