»Vsaka zgodba in vsaka pesem je potovanje.« (Peter Svetina)
IBBY je proglasil 2. april, rojstni dan Hansa Christiana Andersena za Mednarodni dan knjig za otroke – https://sl.wikipedia.org/wiki/Hans_Christian_Andersen
Ob 2. aprilu vsako leto druga nacionalna sekcija pripravi plakat in poslanico.
Slovenska sekcija IBBY je »sponzor« 2. aprila 2020, kar pomeni, da z našim gradivom in spodbudami praznujejo mednarodni dan knjig za otroke po vsem svetu.
Poslanico z naslovom Lakota po besedah je napisal Peter Svetina, plakat in vabilo-kocko je ustvaril Damijan Stepančič, vse gradivo je oblikovala Melita Rak.
Oba ustvarjalca – pisatelja Petra Svetino in ilustratorja Damijana Stepančiča – je Slovenska sekcija IBBY nominirala tudi za Andersenovo nagrado 2020, najvišje mednarodno priznanje na področju mladinske književnosti. Peter Svetina se je uvrstil med finaliste, Damijana Stepančiča pa je žirija s slikanico Arsenije!, ki jo je ustvaril z Lucijo Stepančič (Miš, 2017), uvrstila na seznam izjemnih del, ki jih priporoča za prevajanje.
Andersenova nagrajenca 2020 bosta proglašena 4. maja ob 14.30, z objavo na spletu.
Video, kjer so predstavljeni finalisti za Andersenovo nagrado 2020. Med njimi je naš finalist PETER SVETINA (njegova predstavitev se začne na 7.25). Na začetku so na kratko predstavljeni člani Andersenove žirije, med katerimi je tudi naša predstavnica Tina Bilban.
2020 IBBY Hans Christian Andersen Award Shortlist
|
Poslanica ob 2. aprilu 2020 Peter Svetina LAKOTA PO BESEDAH V moji deželi konec aprila ali začetek maja ozelenijo grmi, ki jih kmalu nato naselijo zapredki metuljev. Kot vata ali kot sladkorna pena zgledajo, ličinke pa požirajo list za listom, dokler grmi niso videti popolnoma opustošeni. Ko se metulji razvijejo, odletijo, grmički pa kljub temu niso uničeni. Ob letu ponovno ozelenijo, spet in spet. To je podoba pisateljice, podoba pesnika. Zgodbe in pesmi ju izjejo, izčrpajo ju, in ko so napisane, odletijo, odidejo v knjige, odidejo med poslušalce. To se ponavlja. In kaj se zgodi s pesmimi in zgodbami? Poznam fanta, ki so mu operirali oči. Dva tedna po operaciji je moral ležati le na desnem boku, potem še mesec dni ni smel brati, ničesar. Ko je po mesecu in pol prijel v roko knjigo, se mu je zdelo, kot da bi besede z žlico zajemal iz sklede. Kot da bi jih jedel, zares jedel. In poznam dekle, ki je zdaj učiteljica. Pravi: Otroci, ki jim starši niso brali knjig, so siromašni. Besede v pesmih in zgodbah so hrana. Niso hrana za telo, nihče si z njimi ne bo napolnil želodca. So hrana za duha in dušo. Kadar je človek lačen in žejen, se mu stisne želodec, osušijo se mu usta. Išče, kje bi lahko dobil vsaj kos kruha, skodelico riža, koruze, kakšno ribo ali banano. Bolj ko je lačen, bolj se mu oži pogled, ne vidi več drugega kot par grižljajev, ki bi ga nasitili. Lakota po besedah se ne kaže tako, kaže se kot malodušnost, kot brezbrižnost, kot arogantnost. Ljudje, ki jih tare ta lakota, se ne zavedajo, da je njihova duša premražena, ne zavedajo se, da hodijo mimo sebe, pa se ne vidijo. Del sveta jim odteka, ne da bi ga sploh kdaj opazili. To lakoto potešijo pesmi in jo potešijo zgodbe. Če tega doslej nismo počeli, je upanje, da se nasitimo? Je. Fant bere, skoraj ni dneva, da ne bi bral. Punca, ki je postala učiteljica, bere zgodbe svojim šolarjem. Vsak petek. Vsak teden. Če kdaj pozabi, jo na branje spomnijo otroci sami. Pa pisateljica in pesnik? Ob letu bosta ozelenela. In spet ju bodo izjedle zgodbe in pesmi, ki bodo kot metulji poleteli na vse strani. Spet in spet. Berite in bodite zdravi, knjižničarka Marinka |
