2. april je mednarodni dan knjig za otroke, ki ga je Mednarodna zveza za mladinsko književnost (IBBY) proglasila leta 1967. Za dan mladinske književnosti je IBBY proglasila rojstni dan pravljičarja Hansa Christiana Andersena.
Mednarodni dan knjig za otroke vedno spremljata tudi poslanica in plakat, ki ju prispeva katera od držav članic za mladinsko književnost. Poslanico ob 2. aprilu 2017 je pripravila Ruska sekcija IBBY. Poslanico je napisal Sergej Mahotin, plakat pa je ustvaril ilustrator Mihail Fjodorov.
Rastimo s knjigo!
V zgodnjem otroštvu sem rad gradil hišice iz kock in vsakršnih drugih igrač. Namesto strehe pa sem pogosto uporabil otroško slikanico. V sanjah sem zlezel v to hišico, se ulegel na posteljo iz vžigalične škatlice in gledal zdaj v oblake zdaj v zvezdnato nebo – vse je bilo odvisno od tega, katera sličica mi je bila bolj všeč.
Prizadeval sem si ustvariti udobno in varno bivalno okolje, s čimer sem nezavedno upošteval življenjsko pravilo vsakega otroka. In otroška knjiga mi je pri tem zelo pomagala.
Potem sem zrasel, se naučil brati, in knjiga je v moji domišljiji bolj kot strehi postajala podobna metulju. Ali celo ptici. Knjižne strani so spominjale na krila in so šelestele. Zdelo se mi je, da se bo knjiga, ki leži na okenski polici, zdaj zdaj skozi odprto okno pognala proti neznanim daljavam. Vzel sem jo v roke, jo začel brati in pomirila se je. Skupaj s knjigo sem potoval v druge dežele in svetove in tako razpiral prostor svoji domišljiji.
Kakšno veselje je držati v rokah novo knjigo! Ne veš še, o čem pripoveduje. Upiraš se skušnjavi, da bi odprl zadnjo stran. In kako lepo diši! Tega vonja ne moreš razčleniti na sestavine: tiskarska barva, lepilo … Ne, to je prav vonj knjige, vznemirljiv, neponovljiv. Končki nekaterih strani so se zlepili, kakor da se knjiga še ni zbudila. Zbudila se bo, ko jo boš začel brati.
Ti odraščaš, svet okoli tebe pa postaja bolj zapleten. Porajajo se vprašanja, na katera še vsak odrasli ni sposoben odgovoriti. Ti pa moraš nujno s kom deliti svoje dvome in skrivnosti. In tu ti na pomoč spet priskoči knjiga. Najbrž so se mnogi ujeli pri misli: saj to piše o meni! In najljubši junak je na lepem podoben tebi. Enake težave ima in častno jih rešuje. Tale junak pa sploh ni podoben tebi, vendar si ga tako želiš posnemati, biti pogumen in iznajdljiv kot on.
Če kakšen fantek ali punčka reče: »Ne maram brati!«, se mi to zdi smešno. Ker jima ne verjamem. Gotovo tudi jesta sladoled, se igrata, gledata zanimive filme. Drugače povedano, uživata. In branje ni samo delo, vzgoja čustev, razvoj domišljije in celo osebnosti, predvsem je velikanski užitek.
Prav zaradi tega otroški pisatelji sploh pišejo knjige!
Prevedla: Lijana Dejak
SLOVENSKA SEKCIJA IBBY ob letošnjem 2. aprilu namenja skupno bralnospodbujevalno akcijo na temo BEGUNCI IN VEČKULTURNO RAZUMEVANJE.
TKALEC NAJBOLJ ŽALOSTNIH PRAVLJIC – HANS CH. ANDERSEN
Anekdota
Danski pravljičar Hans Christian Andersen se je na starost hudo bal, da ga bodo pomotoma pokopali, ko bo še živ. Da bi to preprečil, je vsak večer na posteljno omarico položil listek z opozorilom: »Nisem mrtev. Samo videti sem tak.«
Ch. Andersen se je rodil 2. aprila 1805 na Danskem v revni družini čevljarja. Oče mu je umrl, ko je bil Hans Christian, ki je bil zasanjan in ujet v domišljijski svet, star enajst let. Mati je želela, da bi se izučil za krojača, Hans Christian pa se je odločil za pot v svet in odšel v Kobenhavn. Tam se je najprej izučil za igralca, eno leto je obiskoval šolo petja in eno leto plesno šolo. Kasneje je začel pisati; pridobil si je zaščitnike in štipendijo, ki mu je omogočila šolanje. Tako je pri sedemnajstih letih na primer obiskoval šele drugi razred.
Zaradi zbadljivk in strogega predstojnika ga je njegov zaščitnik izpisal iz šole in mu priskrbel zasebnega učitelja. Po maturi, ki jo je opravil pri triindvajsetih letih, je veliko pisal in potoval. V slavi je užival zadnjih dvajset let svojega življenja. Obveljal je za samotarja brez lastnega doma. Umrl je v vili prijateljev.
Andersen je bil zelo plodovit pisec, ki se je preizkusil v vseh literarnih žanrih. Napisal je osem sto dvanajst pravljic, petdeset iger, triindvajset potopisov s številnih potovanj in kar tri biografije. V svetovno literaturo se je vpisal predvsem kot avtor pravljic, ki jih odlikuje čarobna domišljija in v katerih se mitski svet združuje z resničnostjo, blago ironijo in dobrohotnostjo.
V pravljicah se je na prefinjen način vedno soočil tudi z vprašanjem zla.
Prve štiri pravljice je Andersen izdal leta 1835. Danes si težko predstavljamo evforijo, ki so jo te zgodbe povzročile med Danci, ki česa takega še niso nikoli brali. Po vsej Evropi je bilo takrat pravljičarstvo še v povojih; zgodbe za otroke so bile puste, pobožnjaške in vzgojne, Andersen pa je najmlajše, namesto da bi jim pridigal, nagovoril v toplem, zarotniškem tonu.
Andersen je pustil, da so v njegovih pravljicah spregovorili do takrat spregledani otroci (pa tudi živali in celo predmeti). Odrinjeni, revni in pozabljeni so bili kar naenkrat v ospredju umetnikovega zanimanja.
