V ponedeljek, 27.6. 2016, smo se s člani planinskega krožka podali na dvodnevni planinski tabor na Golte. Izpred šole v Cirkulanah smo se odpeljali v ponedeljek zjutraj, drugi dan v torek, 28. 6. 2016, pa smo se vrnili, polni lepih vtisov, v popoldanskih urah.
Čeprav je doma dan obetal veliko sonca se je izkazalo, da nekoliko manj prijazna vremenska napoved drži in že na poti so nas pozdravile prve dežne kaplje. Razpoloženja nam niso pokvarile in v spremenljivem vremenu smo se pripeljali na parkirišče pri Alpskem vrtu na Golteh.
Pohiteli smo do Mozirske koče kjer nas je naš stari znanec, oskrbnik Filip pričakal s kitaro v roki in nam v dobrodošlico zapel Kekčevo pesem. Malo smo mu pomagali in se še pred dežjem vselili v varno zavetje sob koče.
Ker nam vreme ni dopustilo gibanja na prostem smo čas izkoristili za spoznavanje in preskus planinske opreme, sestavljanje bivak šotora, nameščanje osebne varovalne opreme … in smo tako združili prijetno s koristnim.
Šele pozno popoldne se je toliko zjasnilo, da smo se lahko podali v naravo. Najprej v za naslednji dan načrtovani – včasih je pač potrebno načrte spremeniti, Alpski vrt. Občudovali smo gorsko cvetje, drevesne vrste in zanimive prikazovalne table, vetrovnico, drevesni horoskop, se previdno podali proti Okencu in občudovali lepoto neokrnjene narave.
Po vrnitvi v kočo je sledila okusna večerja. Po večerji pa še večerni sprehod z oskrbnikom, ki nam je opisal življenje na planoti Golte, razložil katere gorske masive vidimo v okolici, kdo od živali in rastlin prebiva tod … bilo je zelo zanimivo.
Po vrnitvi v kočo pa je sledila še okusna sladice, ki se je po vmesnem sprehodu po večerji gotovo veliko bolj prilegla, kot bi se takoj po večerji.
Sledila je priprava na nočni počitek, tuširanje, še kak popravek rjuhe na postelji, malce kramljanja pred spanjem in počasi je spanec premagal vse, čeprav je kdo med mladimi planinci v planinski koči prenočil prvič.
Jutranje bujenje nekako ob pol osmih ni bilo za nikogar pretežko, večina jih je že bedela in po jutranjem »pogovoru« z zobno ščetko in ostalim kar sodi zraven smo se zbrali na zajtrku.
Vremenska napoved je res držala. Torkovo jutro je jasno sporočalo, da bo lep sončen dan, in tako je tudi bilo. Pohod na Boskovec bomo torej lahko izpeljali in ga tudi smo. Čeprav smo hodili z zmernim tempom in si privoščili »martinčkanje« na sončnih razglediščih smo ga dosegli v slabi uri ali povedano drugače celo prej, kot je označeno na tabli.
Pot v dolino smo si izbrali na vrhu in odločili smo se za nekoliko daljšo pot tako, da smo videli in doživeli več, kot če bi se vračali po isti poti.
Slovo od prijaznega oskrbnika Filipa in oskrbnice Sonje je bilo kar malce težko ampak vsega lepega je enkrat konec. Toda čakal nas je še odhod v Afriko. No ja, ne čisto tisto pravo, ampak odlično restavracijo s takim imenom, kjer so pice »zakon«.
Po okrepčilu pa je res sledila pot tja kjer je najlepše – domov. Starši so mlade udeležence že čakali in odpeljali domov.
Hvala spremljevalcem Zlatku, mentorica Sergeji, vodniku in predsedniku PD Viliju za družbo, podporo in prijetno družbo.
Zapisal: Ivo Zupanič
