Po bližnji reki Dravi je včasih potekal živahen rečni promet z lesom, ki so ga splavarili vse tja do Ogrske. V prispevku k projektu Drava, smo dodali nekaj drobcev iz zgodovine splavarjenja po Dravi. Moči smo združili Mojca Kukovec, Dušanka Bratuša, Denis Borak (učenci 8.b šol. l. 2001/02);  mentorja sva bila  Suzana Petek in Ivo Zupanič, za lektoriranje teksta pa je poskrbela Marica Zebec.

SPLAVARSTVO v naši okolici v rimskem času
Na ptujskem področju (Poetovio) nam vojaški pristan izpričuje CIL III. 4025, intenzivnejšo plovbo po Dravi, vsaj do Ruš, nad katerimi so bili kamnolomi pohorskega marmorja, za poetovijske marmorne spomenike.1

SPLAVARSTVO
Najstarejši pisani vir o dravskem splavarstvu je listina iz ok. 1280, s katero je vitez Oton iz Velikovca daroval vetrinjskemu samostanu mitnino od praznih vinskih sodov, ki so jih vozili po Dravi. Na Štajerskem je bilo splavarjenje regal deželnega kneza, urejala so ga zemljiška gospostva, šeleod leta 1784 je bilo splavarjenje na Dravi in Muri svobodno. Imelo je pomembno vlogo pri transportu trgovskega blaga na veliki razdalji. V 15. in 16. st. so s splavi prevažali trgovsko blago iz nemških in italijanskih dežel po Dravi prek Ptuja v Ogrsko. Ko so v 16. st. uporabljali na Dravi za prevoz trgovskega blaga čolne in je trgovski promet z Ogrsko nazadoval zaradi turških osvajanj, je dravsko splavarstvo omogočalo predvsem trgovsko izmenjavo med bližnjimi deželami. Prej so dravski in murski splavarji pluli predvsem do Varaždina, 1725 in 1728 pa je Karel VI. dovolil voziti radgonskim splavarskim mojstrom splave do Beograda.

Dravski splavarji so pluli od 1. polovice 19. st. do Beograda,  Pančeva, Bele Palanke, v drugi polovici 19. st. tudi v kraje ob Tisi, Tamišu in Begeju. Konjuktura trgovine z lesom v 19. st. in izboljšanje plovnosti Drave 1818 – 19 sta povečala splavarjenje po Dravi. Leta 1847 je plulo po Dravi 1100 – 1200 splavov. Poleg lesa so prevažali tudi steklene, železarske in svinčene izdelke, pozneje tudi sadje. Dravsko splavarstvo je zaradi cenenega prevoza živelo dalje kljub zgrajenim želežniškim progam; v tridesetih letih 20. st. je doseglo največji obseg. Okrog 1934 je plulo mimo Maribora in Ptuja  letno do 2000 splavov, po tem letu je promet upadel. Leta 1938 je plulo po Dravi 1245 splavov s 73954 m3 lesa. 1939 leta je odplulo iz Maribora le še 757 splavov. Glavni pristani za splave za na Dravi so bili:  Dravograd, Brezno, Ožbolt, Vuzenica, Maribor, Ptuj, Ormož.

 Splavarski mojstri so bili na Dravi v začetku 19. st. v Lovrencu na Pohorju, Mariboru in na Ptuju, pozneje le v Mariboru in na Ptuju.
Gospodarji splavov so bili premožnejši kmetje (pri trgovini z lesom zlasti lesni trgovci, lastniki žag), mestni trgovci in poklicni splavarji. Gospodarji splavov so najemali splavarje med najmanj premožnimi podeželskimi prebivalci, ki jim je bilo splavarjenje dodaten vir zaslužka. Dravski splavarji so leta 1933 ustanovili za zaščito svojih interesov Dravsko splavarsko zadrugo v Ožboltu.
Splavarstvo je dajalo z mitnino dohodek tudi deželnemu knezu oz. zemljiškemu gospodstvu. Mitnino so pobirali od plovil na Ptuju konec 10. st., v Dravogradu konec 12, st.; tarife vodne mitnine so znane za Muto (1265), Vuzenico (362), Ptuj (1498), Maribor (1526) in Borl (1595). Mitnino so pobirali v denarju ali deležu lesa. Dravski splavarji so plačevali vodno mitnino še v 19. st. v Mariboru, na Ptuju, v Zavrču in Borlu. Zemljiški gospodje so pobirali desetino od splavov, deloma pa so njihovi podložniki splavarili za potrebe gospodstva.
Splave so uporabljali tudi za vojaške namene. V turških vojnah od 16. do18. st. so prevažali po Dravi na splavih vojake, orožje, municijo in živež. V letih 1683 – 88 je plulo po Dravi in Muri povprečno po 300 splavov letno za vojsko.
V 19. in 20. st. so bili dravski splavi dolgi 32 – 33 m, široki spredaj 6 m, zadaj 5m , sestavljalo jih je 80 – 90 m3 lesa, po dva in dva splava so vezali vštric.2

ŠEGE vezane na splavarstvo
Slovesen sprejem novincev v poklicno skupnost (krst) se je uveljavil tudi pri savinjskih in dravskih splavarjih. Šega krsta z »duhovniki«, »škofom« in »botrom« je nastala sredi 19. st. Med izrazitimi šegami splavarjev je bila molitev na splavu na točno določenih odsekih poti. 3

POSTAVITEV CERKVE DEVICE MARIJE
O nastanku te podružnične cerkve je ohranjena legenda, ki bi lahko osvetlila postavitev te cerkve v Zavrču, tako blizu župnijske. Na nek Marijin praznik so splavarji pluli po Dravi in je med delom na splavu eden od splavarjev utonil. V tem so preostali tovariši videli božjo kazen, ker so splavarili na Marijin praznik. V zadoščenje za ta greh in kot prošnjo za varstvo v bodoče, so zgradili cerkev Mariji v čast.

Cerkev je za splavarje na res primernem mestu, saj jo je videti po Dravi od Ptuja. Od župnijske cerkve je proti severozahodu oddaljena kakih deset minut zmerne hoje. Od nje je prelep razgled po celem Ptujskem polju, na Veliko Nedeljo, Ormož, Hum in preko varaždinske ravnine tja do Čakovca. Zidavo te cerkve se postavlja najkasneje v drugo polovico 16. stoletja. Okrog leta 1700 je bila  prvotni cerkvi dozidana baročna kapela, imenovana rožnovenska.
Je krasna poznogotska stavba z rebrastim stropom in lepim gotskim stranskim vhodom “Oslov hrbet”. Stavba je zaščitena kot kulturnozgodovinski spomenik. 4


[1] Vir: Rimske ceste v Sloveniji: diplomska naloga, Suzana Petek, 1997, PF Maribor 

[2] Vir: Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga 1998, 12: Slovenka n – Sz. (stran: 193-194) 

[3] Vir: Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga 1998, 12: Slovenka n – Sz. (stran: 269) 

[4] Vir: Ivan Pucko, Župnija Zavrc in njenih 550 let 1430 – 1980, “Zrinski” Cakovec, 1980, str. 20 – 23.

(Skupno 429 obiskov, današnjih obiskov 1)